Stara brunarica je planincem nudila zavetje pred hudim neurjem
Nekega poletnega jutra sta se planinska prijatelja odpravila na planinski izlet v naše gore. Oba sta bila izkušena pohodnika, dobro opremljena in navajena dolgih planinskih tur.
Cilj tistega dne je bil vrh nad 2000 metri, ki sta ga želela že dolgo osvojiti. Jutro je bilo sončno in mirno, vreme popolno za planinarjenje. Na poti proti vrhu se je nebo nenadoma stemnilo. Oblaki so se začeli zbirati, veter je okrepil svojo moč in prve kaplje so padle še preden sta uspela obleči pelerine. Vedela sta, da se v gorah vreme lahko spremeni v trenutku, a tokrat ju je res presenetilo. Hrup grmenja je odmeval med vrhovi, strele so bliskale in začela se je močna ploha s točo. Pot je postala spolzka, vidljivost pa skoraj nična. Ko sta se začela spraševati, kje bi lahko poiskala nekaj zavetja, sta opazila temen obris med drevesi. Stekla sta proti njemu in tam, skoraj kot iz pravljice, je stala stara brunarica. Bila je precej zapuščena, a streha je bila še vedno cela in notranjost je bila suha. Vstopila sta in si vidno oddahnila. Vzdušje pa je bilo posebno, brunarica je dišala po smoli od lesa, v kotu je stal star kamin in čeprav ni bilo ognja, ju je toplina prostora pomirili. Usedla sta se na leseno klop in iz nahrbtnika vzela malico in vodo. Medtem, ko je zunaj besnelo neurje, sta v zavetju, ki jima ga je nudila brunarica, mirno klepetala in si pripovedovala zgodbe iz preteklih planinskih podvigov.
Po nekaj urah se je neurje umirilo. Nebo se je odprlo in sonce je spet pokukalo skozi oblake. Planinca sta se odločila, da je najbolj, da se počasi vrneta v dolino. Pred odhodom sta pustila še majhno sporočilo in se zahvalila, brunarica jima je nudila prepotrebno zavetje. Ta dogodivščina jima je ostala globoko v spominu in še enkrat se je potrdilo, da je potrebno spoštovati naravo.